Dolgo časa sem si govoril, da moram stvari rešiti sam. Da bo bolje, če bom stisnil zobe, se zamotil z delom in nekako preživel tiste težke dneve. A z vsakim tednom sem bil bolj utrujen, razdražljiv in odmaknjen. Ljudje okoli mene so opazili, da nekaj ni v redu, jaz pa sem še kar trmasto vztrajal, da zmorem brez pomoči.
Potem sem po naključju slišal prijatelja govoriti o svoji izkušnji. Ni mu bilo nerodno povedati, da mu je psihoterapija pomagala, da se je spet počutil kot on sam. In takrat sem si prvič dovolil razmišljati, da morda tudi meni lahko koristi.
Prvi obisk je bil težak. Nisem vedel, kaj povedati, kaj zamolčati. A terapevtka je znala poslušati, brez sodb, brez pritiska. Počasi sem začel odpirati teme, ki jih nisem izrekel nikomur. In z vsakim srečanjem sem čutil manj teže na ramenih.
Psihoterapija mi ni dala hitrih rešitev, mi je pa vrnila stik s sabo. In čeprav je bil to zame velik korak, danes vem, da je bil pravi.
Kar me je najbolj presenetilo, je bilo spoznanje, da psihoterapija ni namenjena ‘samo tistim, ki imajo hude težave’. V resnici gre za prostor, kjer lahko razmisliš na glas. Kjer te nihče ne prekine. Kjer ni treba igrati, da je vse v redu. Ravno ta občutek varnosti je bil zame ključen, prvič po dolgem času sem imel občutek, da lahko spregovorim iskreno, brez filtriranja, brez vnaprej pripravljenih odgovorov.
Sčasoma sem začel bolje razumeti svoje odzive, zakaj v določenih situacijah reagiram premočno ali se popolnoma zaprem vase. Ugotovil sem, da za marsikatero sedanje čustvo stoji nekaj iz preteklosti, česar se sploh nisem zavedal. Terapevtka me ni vodila s recepti ali rešitvami, ampak z vprašanji. In ravno ta vprašanja so v meni sprožila spremembe.
Danes se še vedno kdaj znajdem v težkih trenutkih. A razlika je v tem, da imam zdaj orodja, kako se z njimi spopasti. Psihoterapija mi je pomagala sestaviti notranji zemljevid, ki ga prej nisem imel. In tega ne bi zamenjal za nobeno instant rešitev. …